Jaz sem Hana imam rada vse živali, še posebno pse in konje.
Doma imam dva psa, pudla in nemško ovčarko, želim pa si tudi konja-fell ponija.
Ker ga ne morem imeti, ker nimamo pogojev bi rada malo vaše pomoči.
Odločila sem se da bom kupila najprej šetlandskega ponija, ki naj bi bil primeren za začetnike.
Mi lahko kdo svetuje:
-kako se pravzaprav skrbi za tegale ponija? Mislim npr. zjutraj prideš v štalco, mu očistiš kopita, mu daš ....? kg sena...ipd?
-ali je lahko v ograni skupaj s petimi ovcami in mini kozličkom?
-kje, od koga ga je najbolje kupiti? Zanj nočemo zapraviti celo premoženje, želimo si le navadnega žrebička, po možnosti starega kakšno leto ali dva, samičko z urejenim certifikatom, dokumenti? Želim si tudi, da ne bi bil plašen in da bi bil navajen na pse, da ne bi grizel, brcal, ter da ne bi bilA ujahanA.
-kako veliko štalco pa naj ima? Naredili bi ji svojo, saj z ovcami ne more bit v njej skupaj.
-koliko stroškov na dan/mesec/leto pa pride z njim?
In še zadnje najbolj pomembno vprašanje.
Pred dvemi leti sem rada jahala. Rada sem šla samo hod, saj nobenemu konju nisem zaupala tako močno, da bi se med galopom držala v sedlu;da bi ga lahko ustavila.
Kdaj sem tudi kasala, vendar od strahu pred padcem nisem velikokrat ujela ritmna.
Zato sem šla v jahalno šolo, ki pa mi niso kaj preveč pomagali. Najprej so me dali v srednjo skupino, nato so me premestili v najboljšo, kar je bila napaka. Tam so samo kasali in čeprav me je učiteljica hvalila, sem vedela da sem zanič. Kmalu so me preseli na na neko kobilo, ki je bila malo plašna. V preteklosti je bila podhranjena in izpostavljena mučenju, zato ji je vrat povešen. Grizla je in brcala, ampak vseeno sem morala jaz zanjo skrbeti.
Z njo sem bila kar najbolj nežna. Kdaj pa kdaj me je ugriznila v čevelj (med ježo), ampak samo povlekla sem jo, da je nehala ter ji v ušeso šepetala, da se tega ne sme. Tako sem potrpežljivo po navaljala dokler me ni več grizla. Učiteljica je bil začudena, ko mene ni grizla-njo pa je! In tudi jaz nisem mogla verjeti, da njo kar naprej grize! Jezna je bila nanjo. Ta kobilica tudi večrat ni hotela nesti človeka na sebi. med jahanjem se je večrat ustavila-z besedami sem jo najlažje pognala naprej. Rekli so, da noče vedno kasat in vedno ko je zakasala sem jo pohvalila in ji dala priboljšek. Nikoli me ni brcala.
Nekega dne pa jo je učiteljica krtačila in kobila jo je spet ugriznila. Učiteljica jo je potem začela tepsti. Takrat še nisem vedela, da je to najslabša stvar, ki jo lahko pri konju zagrešiš in sem ju le zaskrbljeno opazovala.
Nato sem šla enkrat jahat k prijateljici, ki ima mešanca s haflingerjem. Rekla je naj ga poizkusim. Šla sem nanj in zakasala sva. Kar naenkrat se je ustavil in prijateljica je vzela palico ter ga udarila po zadnjici. Pognal se je v galop. Seveda me je tela kap. Če ne štejem nekaj galopskih korakov, ki sva ji naredili s tisto kobilo, jaz nisem še nikoli galopirala!
In tako je on preskočil neka drva in padla sem z njega, ter si zvila gleženj. Najprej so mislili, da imam tudi pretres možganov, zato nisem smela v šolo, a kasneje se je izkazalo, da je le rahla poškodba glave.
Izgubila sem zaupanje v konje.
Mi lahko kdo da kakšen predlog, kako ga lahko nazaj dobim? sama ne morem! Sem poskusila, ampak prisežem, da dokler živali ne zaupam bolj kot prijatelju ne grem nanj!
Tolaži me le dejstvo, da konj ni bil ustvarjen za to da bo prenašal ljudi...
Čet Nov 17, 2011 2:27 pm
